Splav dobesedno pomeni strganje, v porodništvu in porodu pa pomeni odvzem tkiva iz maternice. Ne gre samo za prekinitev nosečnosti.
Diagnostična kiretaža se lahko izvaja, zlasti pri motnjah krvavitve in krvavitvah po monopavzi (kiretaža s sondo). Spet je mogoče uporabiti splav, da bi razumeli, ali pride do ovulacije v raziskavah neplodnosti.
Splav z namenom prekinitve nosečnosti se pri nas zakonito izvaja do 10. tedna nosečnosti.
Če je otrok mrtev, če ima otrok resno nepravilnost (invalidnost), ki ni združljiva z življenjem, ali če je nosečnost zdravstveno neprijetna, se lahko splav opravi v poznejših tednih gestacije.
Praksa splava
Pravna evakuacija se lahko izvaja tako v lokalni kot v splošni anesteziji. Čeprav splav v splošni anesteziji nekoliko podraži, je bolj zaželen in priporočljiv tako z vidika psihologije matere kot povsem nebolečega poteka posega.
Ko pacientka zaspi, se položaj postavi in najprej opravi ginekološki pregled za oceno stanja in velikosti maternice. Po razumevanju značilnosti maternice se vstavi vaginalni spekulum. Z spekulumom postane maternični vrat viden. Varnostni ukrepi proti morebitni okužbi se izvajajo z izpiranjem nožnice in materničnega vratu z antiseptičnimi raztopinami. Če je treba uporabiti lokalno anestezijo, se to naredi v tej fazi in se zdravilo injicira na obe strani materničnega vratu. Nato se maternični vrat, maternični vrat, drži z instrumentom, imenovanim monozob. Ta postopek je lahko boleč. Z vlečenjem monozoba zagotovimo, da maternica postane ravna.
S pomočjo instrumentov, imenovanih bougies, se maternični vrat začne širiti (dilatacija). Za to se uporablja čim tanjša vžigalna svečka. Vžigalne svečke so oštevilčene glede na njihov premer v milimetrih (1, 2, 3, 4, 5.....)
Po končanem postopku dilatacije se plastične (carmen) kanile speljejo skozi maternični vrat, da dosežejo maternično votlino. Ko je kanila nameščena, je njena konica povezana s posebnim injektorjem, ki ustvarja vakuum, ki nastane v ta namen. Negativen tlak nastane z odpiranjem gumba injektorja, notranjost maternice pa se očisti s premikanjem injektorja naprej in nazaj. Postopek se nadaljuje, dokler notranjost maternice ni popolnoma očiščena. Če se zaradi zdravstvenega razloga in po odločitvi zdravniškega zbora odloči za prekinitev nosečnosti, daljše od 10 tednov, se ta postopek izvede tako, da se na vakuumske naprave priključijo večje kanile, nato pa se preveri, ali so prisotni kosi z ostre kirete. Splav in pravna vprašanja
Splav in njegova tveganja
Zakonska meja v postopku splava je do 10. tedna nosečnosti, možna tveganja, ki se lahko pojavijo pri posegu splava v tem obdobju, pa so v veliki meri odvisna od izkušenj ginekologa, ki poseg izvaja.
Najpogostejše težave pri aplikacijah, ki se izvajajo z lokalno anestezijo (omrtvičenje), so alergija na lokalno anestetično snov, preobčutljivost in vazovagalna sinkopa (omedlevica). To je običajno začasno stanje in ne predstavlja težave.
Pogoste težave po posegu so tudi bolečina, slabost in bruhanje.
Včasih je materničnemu vratu težko omogočiti prehod kanile in postopek se lahko prekine. V tem primeru se postopek ponovi po 1 tednu.
Splav lahko ne uspe pri majhni nosečnosti (<4 - 4,5 tedna). Evakuacija je prestavljena na teden dni kasneje.
Krvavitev po splavu lahko traja do 1 teden, v primeru daljše krvavitve pa je treba opraviti nadzor, v notranjosti lahko ostane kakšen košček.
V redkih primerih je lahko maternica perforirana, odvisno od uporabljenih menstruacij. To lahko privede do notranje krvavitve, poškodbe črevesja, včasih pa se lahko brez simptomov prebodeno mesto z blago bolečino zapre s krčenjem maternice...
Okužba se običajno pojavi pri postopkih splava, ki se ne izvajajo v sterilnih pogojih, ali pri nosečnostih, ki umrejo v maternici. Okužba, vnetje se kaže v obliki bolečine, izcedka, prekomerne krvavitve. V primeru redne uporabe antibiotikov, ki se dajejo po splavu, je ta problem tudi redko opažen.
Najpomembnejša, a redka težava, ki jo opazimo v poznem obdobju, so adhezije (Ashermanov sindrom), ki nastanejo kot posledica prekomerne poškodbe notranje plasti maternice med posegom. Kaže se kot odsotnost menstrualne krvavitve tudi po 4-5 tednih po splavu in nezmožnost ustvarjanja krvavitve z zdravljenjem z zdravili. Redko ga opazimo pri evakuacijah, ki se izvajajo v zakonskih mejah, zlasti pri vakuumskih postopkih.
Splav je občutljivo vprašanje s pravnimi odgovornostmi in zahteva največjo pozornost. Zakonska omejitev za neobvezni splav je do 10 tednov, če pa je otrok invalid itd. Če otrokovega srčnega utripa ne opazimo, lahko nosečnost prekinemo do 24. tedna, kar je meja življenja.
Tisti, ki še niso dopolnili 18. leta starosti, lahko s pisnim in podpisanim soglasjem staršev opravijo splav, če je bolnica poročena, je potrebna privolitev in soglasje očeta, če pa bolnica ni poročena in je opravila 18 let, lahko prostovoljno prekine nosečnost.
Vsako bolnico je treba pred posegom obvestiti o splavu ter razložiti zaplete posega in težave, ki jih lahko povzroči.
Preprečevanje je lažje kot zdraviti
